Zakaj sem službo v javnem sektorju poslal k vragu
V zadnjem času me velika večina mojih sogovornikov začudeno pogleda, ko jim na njihovo vljudnostno vprašanje, kaj je novega pri tebi, dam direkten odgovor, ki presega zgolj vljudnostne fraze.
#

V zadnjem času me velika večina mojih sogovornikov začudeno pogleda, ko jim na njihovo vljudnostno vprašanje, kaj je novega pri tebi, dam direkten odgovor, ki presega zgolj vljudnostne fraze. No, kaj je ta tako posebna novica? V resnici ni nič kaj posebnega, v normalnih državah seveda, ampak mi smo še zelo daleč od neke povprečne države, da ne omenjam kake »druge Švice« … Torej, reakcija mojih sogovornikov je nekako takšna: »Kaj praviš … kaj si naredil? Hmm … Zakaj? No …, kaj boš pa zdaj?«

Pa naj se najprej vrnem v leto 2008, ko sem po desetih letih dela v gospodarstvu na podlagi pozitivnih javnih izjav takratnega ministra za javno upravo začutil osebni izziv, da v konkreten del javnega sektorja, ki se dnevno ukvarja s številnimi strankami, torej v upravno enoto Velenje, vnesem podjetniški način razmišljanja in delovanja.

Odločal sem se tako: če imajo posel in stranke, pri tem pa zaposlene, delovna sredstva in neki proračun, potem njihovo delovanje ne more biti tako drugačno od povprečne firme na trgu in je to treba »poštimati«, da bodo stranke dobile vrhunsko storitev, ki jo v tistem času sicer niso. To je bila velika težava v našem lokalnem okolju. Moje razmišljanje je šlo v smeri, da v bistvu vse skupaj ne bi smelo biti tako težko, saj imajo stranke, ki morajo »obvezno« priti k njim, in imajo tako zagotovljen »posel«, s tem pa tudi neki smisel delovanja, kar se kaže tudi v višini dodeljenih davkoplačevalskih sredstev, ki morajo biti že po definiciji racionalno porabljena.

Tako sem razmišljal pred vstopom v javni sektor, pri čemer sem imel na podlagi podjetniških delovnih izkušenj »v krvi« zapisane operativne delovne načrte (brez nepotrebnega »bluzenja« in stostranskih nebuloznih strategij), kadrovsko sistematizacijo in organizacijo delovnih mest, prilagojeno dejanskim potrebam podjetja, pogodbe o zaposlitvi s plačo po učinku, ki je vnaprej pričakovan in določen, ter finančne načrte, ki so na odhodkovni strani izredno »shujšani«, in to ravno prav, da se ustvarja pozitiven denarni tok (in ne zgolj neki na papirju prikazani dobiček), podjetje pa normalno funkcionira.

Po prihodu v sicer na videz urejeno upravno enoto sem se moral spoznati z obsežnim besednjakom in birokratsko terminologijo, ki se uporablja v javnem sektorju. Poleg tega tisti pojmi, ki sem jih bil navajen od prej, iz »biznisa«, v javnem sektorju niti slučajno niso pomenili kaj takšnega, kar je normalno v gospodarstvu in velja še v današnjem času.

Trije šoki

Prvi in največji šok je bil finančni načrt, ki je še danes enako butast in škodljiv povsod v javnem sektorju. Temeljno izhodišče načrtovanja je vsakoletni veljavni državni proračun, predvsem v smislu, da je treba finančni načrt oblikovati tako, da bomo porabili vsa »dodeljena« sredstva, saj jih bo sicer naslednje leto manj.

Varčevanje in racionalno delovanje sta dva pojma, ki sta tuja večjemu delu javnega sektorja, in to še vedno, po vseh ZUJF-ih in podobnih administrativnih omejitvah trošenja, ki itak ne veljajo več. Konec leta je povsod v javnem sektorju panika, ker je treba porabiti še »neporabljena sredstva« – zgolj zato, da bomo drugo leto dobili najmanj enako višino.

Drugi šok je bil vladni kadrovski načrt in njegovo strogo spoštovanje, ko se administrativno-teoretično, s »političnega vrha«, določi neka želena številka zaposlenih (seveda bližje vladi in njenim ministrstvom ter službam in uradom bolj v plus, nižje dol po hierarhični lestvici in dalj od Ljubljane pa v minus), nato pa se temu vse leto oziroma po možnosti celotno obdobje vlade slepo sledi ne glede na dejanske potrebe ali razmere »na terenu«, ki jih itak nihče v resnici ne spremlja. Namreč, zelo redko se ugotavlja dejansko stanje delovanja nekega dela javnega sektorja v živo, ampak se to počne zgolj papirnato, prek bolj ali manj rednih pisnih ali e-poročil, ki jih itak nihče ne bere oziroma ni nekega povratnega učinka.

Torej, pametne ministrske in sekretarske glave si zamislijo, da mora biti v neki konkretni službi zaposlenih točno toliko (in nič več ali manj) ljudi, njihovi podrejeni pa potem to birokratsko izvajajo, četudi razmere v praksi, kar pa stranke vsakodnevno vidijo in občutijo, bistveno odstopajo od vladnih (koalicijskih) načrtov.

Tretji šok pa je bilo spoznanje, da večini zaposlenih v javnem sektorju v resnici ni mar za njihove uporabnike oziroma stranke, ki jim prek davkov zagotavljajo plačo, saj so te (bile) le neki nebodigatreba faktor v javnosektorski enačbi, kjer prevladujejo pojmi, kot so: redna plača vsakega petega v mesecu, redno napredovanje in najvišja letna ocena zaposlenega, »shopping« vseh možnih dodatkov pri plačah, skrb za izkoristek celotnega rednega dopusta, prepoved mobinga na delovnem mestu (beri: prepoved zahteve nadrejenega, da se resno pristopi k delu), pravica do odmora in čas za malico, ureditev problematike parkiranja za zaposlene, črkobralsko sledenje zakonodaji v smislu, da stranka nima prav (in če slučajno ima prav, potem je že nekaj sumljivo), dosledno spoštovanje najdaljših možnih rokov (ker je treba vse stokrat preveriti in pustiti, da se »medi«) in oblikovanje raznoraznih »čakalnih vrst«, kjer ni izjem, razen tam, kjer dejansko so (podobno kot poznavalsko pravi premier Cerar, da »ne gre za izhodišča, razen tam, kjer dejansko gre za izhodišča« – no, to je ta birokratska terminologija).

Začarani krog

Kako potem s podjetniškim DNK delati v takšnem okolju, kjer veljajo drugačni postulati, in s temi ljudmi, ki so cepljeni na neko drugo logiko, pa kljub temu doseči neki napredek? No, ravno zato je to izreden izziv, če je tudi podpora »z vrha« ali pa vsaj ni nasprotovanja ali celo političnega zaj … Potemtakem je izredno pomembno, kdo sploh je v vladi, čeprav se nam sicer politika vsem že kar nekako upira, saj večina politikov sploh nima pojma, kako gospodarstvo v resnici funkcionira in kako živijo »navadni« ljudje.

Je pa to začaran krog, ker je javni sektor tudi veliko volilno telo, ki potem voli nekoga, ki je del njihovega okolja, in potem nedvomno ne bo nobenih sprememb, kljub stotinam raznih analiz in strategij, vsaj tako dolgo ne, dokler se tudi znotraj javnega sektorja ne bo oblikovala dovolj velika kritična masa. Vsekakor pa se to lahko spremeni tudi s prehajanjem zadostnega števila kadrov iz gospodarstva v javni sektor, kar pa ni tako zelo verjetno.

Tudi v javnem sektorju se da!

No, ali si potem lahko predstavljate osebno zadovoljstvo, ko z enostavnim vprašanjem, ki ga venomer uporabljajo naši otroci, dosežeš pri javnemu uslužbencu tisti klik v glavi in tisto iskro v očeh, ko mora, mogoče celo prvič v svoji dolgoletni karieri, odgovoriti na preprosto vprašanje, zakaj.

Torej, zakaj je neki postopek sploh predpisan, zakaj na tak način, zakaj nisi tega naredil danes, zakaj odlašaš in zavlačuješ, zakaj sploh hodiš v službo, zakaj … Zgolj z iskanjem logičnih in zdravorazumskih odgovorov se da ogromno premakniti, tudi tam, kjer je to praktično nemogoče. Da, tudi v javnem sektorju!

Ko si vsak javni uslužbenec odgovori na prej navedena temeljna vprašanja, ki sem jih izrecno vsakodnevno zastavljal tudi jaz, potem se zelo približa podjetniškemu načinu razmišljanja, ki je usmerjen v konkretno stranko in njene potrebe. Iz logičnega odgovora potem sledi odločna akcija in izpolnitev pričakovanja strank. Potrebno je samo nalivanje čistega vina, kar pa (pre)mnogim ni všeč. Nekaterim v javnem sektorju to celo iskreno uspe in so potem včasih bolj zagnani kot stranke same.

Tako smo se letos na naši upravni enoti šli projekt z delovnim naslovom »gradbeno dovoljenje v enem dnevu« ter s tem bistveno skrajšali predpisane roke in procesne poti, vsaj glede nezahtevnih objektov. V preteklosti pa smo tudi na vseh preostalih delovnih področjih uvedli številne izboljšave, kar so nam v praksi pritrdile mnoge pohvale in pozitivne ocene strank. To pa je tudi edino merilo uspešnosti – resnično zadovoljne stranke!

Slovo

Kakorkoli pa se človek vsakodnevno trudi in je zagnan ter motiviran za vse možne načine uvajanja potrebnih sprememb in je pri tem celo uspešen, pa pride potem s časom tisti črv v glavi, ki ti končno dopove, da ne moreš več oziroma da si dosegel, kar si lahko. Preprosto si izgubil boj z »liki«, predvsem s politično nastavljenimi kadri, ki ne razumejo tvoje logike, hkrati pa ti ne razumeš njihove. In je nikoli ne boš razumel, ker gre tebi za konkretne uporabnike in stranke ter njihove koristi, njim pa gre le za njihove stolčke in položaje ter osebne koristi.

Ti bi rad normalen proračun in normalne kadre, oni pa ti tiščijo svoje postavke, ki nimajo nobene logike, in ti vsiljujejo (»kao«) prepoved zaposlovanja, kljub 20-odstotnemu zmanjšanju števila kadrov, kljub 30-odstotni bolniški odsotnosti in kljub povprečni starosti zaposlenih skoraj 50 let. Ti bi rad finančno motiviral dobre delavce in odpustil slabe, vendar nimaš (finančne) podpore ne za eno ne za drugo rešitev, čeprav si oklestil proračunske postavke tudi do 50 odstotkov. Ti bi rad čim prej uveljavil nujne popravke zakonodaje v smeri večje koristi za stranke, oni pa potem niti ne preberejo tvojih predlogov, kaj šele da bi izpeljali kakšne spremembe. Ti bi rad storitev približal strankam, oni pa ti odpravljajo poslovne funkcije in s tem onemogočajo normalno delo.

Ti bi rad vzdrževal primerna delovna sredstva, da sploh lahko ponudiš storitve za stranke, oni pa ti tega ne pustijo, ker se varčuje, hkrati pa si sami privoščijo luksuzne limuzine, od česar stranke nimajo nič, razen višje davščine. Ti bi rad že danes presegel pričakovanja konkretnih strank, s katerimi se dnevno srečuješ, njim pa je pomembnejša neka strategija za leto 2020 ali celo 2030, ki je itak nihče ne razume, s strankami pa tako ali tako nimajo nobenega opravka, razen vsake štiri leta, ko so volitve, in še takrat privlečejo zajca iz klobuka. Navsezadnje ti gre na živce še njihovo konstantno bluzenje, ki smo mu vsakodnevno priča, in tako bi lahko našteval v nedogled, pa ne bom, ker imam tega zadosti. Hvala lepa, ne grem se več!

Zato je možna samo ena in edina poteza – enostranska odpoved pogodbe o zaposlitvi z moje strani, in to kljub mandatnemu imenovanju na načelniški položaj, ki bi poteklo šele leta 2018. Ter drugi, veliko pomembnejši korak – vrnitev v podjetniške vode, kjer se bom kot volk bojeval za izpolnitev vseh pričakovanj in koristi svojih strank ter za njihovo boljše življenje, predvsem na nepremičninskem področju. Pa lep pozdrav vsem v javnem sektorju, z novim letom se vidimo na drugi strani. Srečno, birokrati!

Fidel Krupić je (trenutno še) načelnik upravne enote Velenje.

Vir: finance.si

Preberite tudi ...

Napišikomentar

Za komentiranje morate biti prijavljeni.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.